Zapomnite si 16. marec: na ta dan je Golobov »untergang«* doživel vrhunec

2026-03-17 - 08:08

Piše: Gašper Blažič Sklepam, da med bralkami in bralci našega portala ni nikogar, ki ne bi vsaj kdaj slišal o kultnem filmu »Der Untergang«, po naše Propad. Gre za enega najboljših filmskih izdelkov o drugi svetovni vojni – prikazuje namreč zadnje dni Tretjega rajha. Brutalno, predvsem pa zelo realistično. Predvsem je izstopal glavni igralec Bruno Ganz, sicer Švicar, v svoji vlogi Adolfa Hitlerja. Številni izseki iz tega filma so postali navdih za mnoge parodije (s pomočjo podnapisov), tudi v slovenskem prostoru. Na ta film sem se spomnil včeraj zvečer, ko sem gledal soočenje »ena na ena«, torej med Janezom Janšo in Robertom Golobom. Pravzaprav bi Golob težko izbral še slabši dan za nastop v soočenju kot 16. marec, ki mu je že dopoldne istega spodnesel tla pod nogami. Govorim seveda o »nevladnem« trojčku (Nika Kovač, Filip Dobranić, Borut Mekina), ki je s pompozno tiskovno konferenco želel sprožiti nov škandal, v katerem bi kakor glavno vlogo igral kdo drug kot Janez Janša. Hoteli so – tik pred volitvami – doseči preobrat, da gre pri prisluhih za še eno umazano igro Janševe SDS, ki je za svoj posel najela menda neko »črno kocko« iz Izraela, torej agente, ki naj bi vse posneli. Vse skupaj je zelo priročno, če vemo, kako močno naši oblastniki in nasploh vsi levičarji sovražijo Izrael. In kako je Janša priročna tarča v vseh takšnih zgodbah, ker menda ves čas kuje neke zarote. Skratka, primer »kontrole škode« (damage control), kot se temu reče v tujini. No, vse skupaj pa je izpadlo zelo amatersko: zgodba je namreč takšna, da niti pri osnovnošolskih otrocih ne pije vode, ker takšnih tajnih poslov pač ne delaš pri belem dnevu in vsem na očeh. Lahko bi rekli, da malo preveč gledajo ameriške filme in ne ločujejo med resničnostjo ter filmskim platnom. A to še ni vse: tudi sama tiskovna konferenca je bila pravzaprav ena sama burleska. Od tega, kako je Nika Kovač na koncu skoraj nasilno utišala Dobranića, novinarja, ki jo je spraševal, pa v slogu kakšnega slabo vzgojenega najstnika nagovorila »ej, model«. Ta posnetek sem si moral zavrteti vsaj trikrat, ker nisem bil prepričan, če sem prav slišal. Skratka, trojica (in sodelavci iz ozadja), ki so hoteli pripraviti kakšen nov škandal, so se tega lotili zelo naivno in niso pričakovali, da se bo na njihovi »tiskovki« pojavil novinar – po mojih informacijah naj bi bil to Peter Merše – ki jim bo s preprostim vprašanjem zgodbo povsem razmontiral in jih spravil v hudo zadrego. Ergo: predstavljali so cesarjeva nova oblačila, a se je našel nekdo, ki je podvomil v obstoj »nove kolekcije« in skozi novinarsko vprašanje dal vedeti, da je cesar nag. No, cesarja so dejansko »slekli« že posnetki prisluhov. Tisti, ki so že objavljeni, in tisti, ki še bodo. Ob tem velja spomniti, da so glavni mediji (dnevniki, RTVS, Pop TV, Siol, itd.) tudi v zgodbi s prisluhi povsem odpovedali. Nihče se ni lotil same vsebine prisluhov, iskali so samo tistega, ki je stvari spravil na dan. Ter do onemoglosti ponavljali vladno narativo. Če ste opazovali zaporedje včerajšnjega dogajanja, ste lahko opazili, da so se začeli po ponesrečeni tiskovni konferenci oglašati predstavniki vlade in do onemoglosti ponavljati to, kar je v histeričnem tonu na tiskovni konferenci oznanjala Nika Kovač. Brez dokazov. Pač v prepričanju, da smo jim državljanke in državljani dolžni verjeti na besedo. Če vlada reče, da je sneg črne barve, je sneg črne barve in smo vsi dolžni verjeti, da je sneg črne barve. Pika. Dokončna pika! Če uporabim Golobovo govorico. Večerno soočenje tistega dne je samo potrdilo polomijo, ki jo je prinesla tiskovna konferenca »nevladnega trojčka«. Golob je na vsak način hotel to narativo prikazati kot suho zlato. Nekaj, čemur se pač mora verjeti. Pri tem je bil hripav, zaripel, agresiven, nervozen in zaletav. Povrh vsega pa tudi lažniv, saj je pravzaprav ves čas demantiral samega sebe. Kot bi gledali in poslušali »Dolfeja« v njegovem najbolj tragičnem elementu v prej omenjenem filmu. Na drugi strani je bil Janša »hladen kot špricer«, ni reagiral na provokacije, ki so prihajale z druge strani. Ker je uvidel, da s hladnostjo ne more izgubiti ničesar, lahko samo pridobi. Sama izvedba soočenja je bila sicer slaba, saj voditeljica Petra Kerčmar ni prišla do izraza, tudi analitiki so se pokazali kot »kamiličarji«, ki so blažili učinek Golobovega katastrofalnega nastopa. A prav veliko niso mogli storiti, ker je bila Golobova nervoza preveč očitna. In povezana z objavami prisluhov. Dejansko pa gre za nekakšen deja vu iz leta 2004, torej iz leta, ko je bil posnet in predstavljen v uvodu omenjen film. Tistega leta smo imeli volitve. Jeseni. Takrat je bil Janša izzivalec tedanjega premierja Antona Ropa, ki je prav tako kazal hudo nervozo. Vseeno pa ne tako hude kot sedaj Robert Golob. In morda se srž Golobove brutalnosti skriva v dejstvu, da ga v primeru političnega poraza morda čaka celo obsodba na sodišču. Torej, pamet v roke, v nedeljo odidite na volišča. In pripravite kokice. Slovenski »Der Untergang«* še ni končan. Je pa v ponedeljek, 16. marca, dosegel svoj vrh. *v slovenščini: propad