»Strupeni koktajl človekove zlobe«

2026-03-29 - 05:04

Piše: Branko Koderman V zadnjem prispevku »Domači patološki narcisi« smo skušali določiti in opisati značilnega, morda prevladujočega slovenskega volivca. Trdili smo, da ima tak posameznik patološke, torej nenormalne (nezdrave) osebnostne značilnosti. Da je brez značaja in vesti, da namerno škodi drugim ter tako pridobi korist zase, na račun oškodovanja drugega – tak človek, ki je po svojem lastnem vzoru enkrat že izbral politično elito, ki je pripeljala Slovenijo na rob vsesplošnega propada. Plenilske in parazitske značilnosti patološkega narcisa, razvrščene po razvojni pomembnosti, so: psihopatija, makiavelizem, narcizem in sadizem. Poglejmo, kako brutalno in okrutno doživljamo takega človeka v vsakdanjem življenju mi, običajni državljani in predvsem slovenski domoljubi. Čustveno nas najbolj raztrešči sadizem takega človeka, njegova moralna sprevrženost, ko zaznamo, da se neprikrito naslaja nad težavami, bolečino ali trpljenjem svojih in bližnjih ljudi. Naj gre za ne-pomoč« poplavljencem, za javno hujskanje k uboju znanega politika ali za »pesniško« blatenje in sramotenje uglednega slovenskega novinarja in zgodovinarja. Kako lahko ta bitja resnično bolestno uživajo v tem, kar počnejo? Ali je uničenje drugega človeka res vse, kar jim »osmišlja« življenje? Narcizem. Kot da so poklicani po rodu in imenu. Kažejo se kot pomembni in nenadomestljivi; v uspešnosti, genialnosti in ženske v seksualni privlačnosti. Domišljajo si, da sta njihova samozadostnost in samovšečnost ljudem magično privlačna. Kot da bi jih sama zgodovina postavila za odrešitelje države, za predsednike, parlamentarce in župane. Za dosego »našega in mojega upravičenega« cilja so dovoljena vsa sredstva. Za oblast, ugled, vpliv, premoženje, denar in užitek. Njihov makiavelizem nas globoko užali in potre, ko odkrijemo, da nas imajo za neizobražene bedake in idiote. Ko so lažno šokirani, ker jim očitamo, da je 10-odstotna provizija podkupnina, da je »oskrba starejših« prevara in kraja davkoplačevalskega denarja ali da je sodna odločitev, večinoma sodnic, o uvedbi predčasnih volišč nezakonita in neustavna. In si tolažilno rečemo: »Sedaj pa so le dosegli svoj kriminalni poden!« Na koncu se predamo in zaključimo, da so »duševno bolni« ali da jim nekaj »manjka v glavi«, da so pač psihopati, norci. Ampak pozor. To isto vedno znova očitajo nam. Da smo po naravi nasilni, sovražni, bolni, prevarantski ali vsaj osebnostno neuravnovešeni. Da potrebujemo vsaj psihiatrično, če ne že tudi kazensko obravnavo. Saj smo očitno fašisti in nacisti. In z grozo ugotovimo, da bolj kot so njihove ideje blodnjave in iracionalne, bolj se primejo pri ljudeh; da je moški lahko ženska, recimo. Kako se patološki narcis znajde v današnji slovenski družbi in sodobnih (feminiziranih) medosebnih odnosih? Zase zelo dobro, za vse druge okoli njega pa njegovo delovanje vodi v katastrofo, potencialno ali dokončno. To je v enem stavku izrazil dr. Janez Juhant v članku »Družbeni kristjan«: »Delam samo to, kar bo meni koristilo, drugi me ne brigajo.« Pojasni, da takšen razdiralni egoizem posameznika v slovenski družbi »slabi čut za skupnost: družino, narod, državo, kaj šele za Boga«. Patološki narcisizem ni naravna in prirojena bolezen, ta strupeni psihološki zvarek človekove zlobnosti je pri nas produkt »Gabrovega šolstva«. Obsedenosti s točkovanjem, nagrajevanjem izbranih in kaznovanjem izvrženih, birokratske zaprtosti učnih načrtov in pedagoške nesvobode učiteljev. V prvi triadi OŠ zatiralski sistem otroku zlahka dokončno utrdi psihopatsko blodnjo v čustvenem dolgotrajnem spominu – ne-umnost, da sta razum in pametnost tisto, kar priznajo in nagradijo zunanje učiteljske avtoritete. V razredni skupnosti se izvrši pedagoški zločin. Nedolžni otroci se razvrstijo v najboljše, pametne, pridne, ljubljene in v slabe, neumne, neubogljive, neljubljene. (Prispevek gibanja »Skupnost Kosezov/Kosez Community«; Koderman, Branko: Nova šola 3)