Sodstvo in slovenska realnost

2026-03-01 - 09:47

Piše: Zvjezdan Radonjić, nekdanji kazenski sodnik Vrsto let obveščam slovensko javnost o tegobnem stanju pravosodja, ki je na vrhove naplavilo ljudi, ki po strukturi osebnosti ne bi nikoli smeli biti tako visoko. Več desetletij sem to hierarhizirano ošabnost nezrelih, histeričnih, neizobraženih pretežno žensk opazoval na hodnikih in po pisarnah ter še bolj spoznaval iz govoric manj ošabnih. Ko sem zapustil sodstvo, sem začutil nenavaden naval sreče, da se mi ne bo več treba gibati v krogih teh poskusov narave v smer človeka. Stališča kot temelj osebnosti Del (ne)oblikovanosti značaja kogar koli je izbira političnih preferenc, ki jo mora voditi zrel razmislek. Ko so sporočili, da se je dr. Tina Brecelj kar naenkrat, po več desetletjih bivanja v vrhovih sodstva, pojavila na politični listi Levice, nekako nisem bil presenečen. V vrhovih sodstva in pravosodja smo torej več let imeli osebo, ki naj bi bila politično neobremenjena, da bi lahko pomagala oblikovati sodstvo, ki bo vzgled ljudem. Politično pristranska oseba v teh sistemskih višinah predstavlja nevarnost za nestrokovno postopanje v koliziji interesov med političnim somišljenikom in stranko ali naslovnikom sodišča. Od intelektualke se namreč pričakuje, da bo politična stališča, kot tudi vsa druga, oblikovala koncizno, strpno, da si bo vzela čas ter napredek v oblikovanju ustavila, ko nekoč, po skrbnih premislekih, pride do končnega stališča. Poznavalci socialne psihologije se namreč srečujejo s pojmom »psihologija stališča«, s poudarkom na časovni dimenziji, to je »oblikovanje stališča«. Stališča predstavljajo tisti del značaja, ki naj bi bil najbolj stalen, pri izobražencih utrjen ter koncipiran skozi več let intelektualnega dela, in naj bi na koncu zavzela centralno vlogo pri procesiranju razlag in obnašanj kot pomembnih delov miselne komponente. Gre za oblikovanje, notranjo organizacijo teoretskega koncepta, ki naj omogoči povezovanje notranjih in zunanjih vidikov obnašanja ljudi po posameznih miselnih področjih. Stabilnost stališč je garant stabilnosti, predvidljivosti vedenja, da lahko človek zanesljivo, drugim predvidljivo zavzame sebi lasten delež oblikovanja medčloveških vrednot. Oseba, ki ima intelektualen, stabilen značaj, prihaja do stališč skozi desetletja ponavljanj stabilizacije miselnih in vedenjskih vzorcev. Značaj se ne ustvari naenkrat, je posledica več medsebojno oblikujočih izkušenj in vzorcev, kar je v osnovi modela psihologije stališč in kar po nuji razmer traja in traja. V stališču se namreč konceptualizirajo, med seboj povežejo čustva, znanja, karakter, morala, zunanji vplivi in še desetine intelektualnih podrobnosti, ki torej oblikujejo trajen značaj. Stališča usmerjajo naše početje navzven in obratno, spremembe v socialnem svetu se najprej odrazijo v stališčih, ki nato vplivajo na spreminjanje dejanj in vedenjskih oblik. Zaradi tesne povezave stališč z obnašanjem so stališča zelo pomembna za izoblikovanje predstav, zaradi česar zavzemajo centralno vlogo v socialni konstrukciji sveta. Stališče, ko je oblikovano, zajema soodvisnost človekove duševnosti in socialnega obnašanja. So trajna duševna pripravljenost za določen način reagiranja. Pridobimo jih skozi vse življenje, v procesih socializacije, še posebno tako kompleksna stališča, kot so politična. Politična stališča in sodniška funkcija Omenjena dr. Tina Brecelj je torej več desetletij tvorna izobraženka pri ali na vrhu sodstva, najbolj uveljavljena v piarovskih dejavnostih, torej pri predstavljanju sodstva in sodniške podobe v medijih. Dinamična komponenta takšnega razvida nalog predstavlja težnjo ali dispozicijo posameznika, da deluje na določen način glede na objekt stališč, jih podpre ali zanika, ter prepreči tiste pojave ali situacije, do katerih ima negativno stališče. Kot se je izkazalo, ima dr. Tina Brecelj skozi desetletja sodnega udejstvovanja in predelave izkušenj, čustev, morale, vedenja ... neko notranjo vsebino oblikovano tako, da je močno vplivala na poklicno delovanje. Ne kot sta narekovala pravo in prav, temveč skozi politično pojmovanje dejanskosti, skozi percepcijo vrednostnih stališč. Da je postala ideološka levičarka, podpornica kaviar-levičarskih izhodišč, je torej po nuji znanstvenih razmer trajalo več let, v tem času se ji je sproti dopolnjeval značaj, se utrjeval celoten sklop prepričanj. O tem sama: »Dejala je, da je pri svojem delu veliko razmišljala, kako odločitev ene veje oblasti vpliva na drugi dve veji in posledično tudi na življenja ljudi.« Naprej: »Politika z vzpostavljanjem zakonskih in sistemskih pogojev vpliva na delovanje vseh podsistemov. Če želimo, da je politika orodje za izboljšanje življenja ljudi, potem mora temeljiti na sistemskem in celovitem razmišljanju.« O politiki je torej ves čas delovanja v sodstvu razmišljala sistemsko ter celovito, o politiki je med delom veliko razmišljala. In ko je po širokih, dalj časa trajajočih razmišljanjih prispela na določeno politično pozicijo, se je odločila za vstop vanjo. Strankarski politični profil se je torej, po njenih lastnih besedah, oblikoval in zorel počasi, skozi več let. Ker vsa ta leta ni bila v akustičnem zvonu, temveč je puščala močne sledove v pravosodju, je, če izhajamo iz njenih lastnih trditev, pomembna vprašanja stroke in sodstva reševala politično obremenjena s stališči kaviar-levičarstva. Vstop v politiko in razkritje ideološke podlage O tem, zakaj je izbrala Levico, pa je pojasnila, da gre po njenem mnenju za stranko, ki institucije sistema gradi in jih ne spodjeda, ki krepi pravno državo in ni obremenjena z aferami, kar da sama izredno ceni. Levica ima po besedah Tine Brecelj v središču delovanja socialno pravičnost in socialno varnost, brez teh vrednot pa se lahko začne družba lomiti, razraščata se strah in neenakost med ljudmi. Iz programa Levice je razbrati, da sodobna kriza kapitalizma ni občasna motnja, temveč znak resnih sistemskih, strukturnih protislovij, ki jih kapitalizem sam ni sposoben odpraviti. Vse večja ekonomska in socialna asimetrija, poglabljanje razrednih razlik, nepravična delitev ustvarjenega dohodka in uničevanje okolja niso obrobne kapitalistične anomalije, temveč njegove ključne strukturne značilnosti. Da ne širimo programskih izhodišč; jasno je, da je dr. Tina Brecelj desetletja v sodstvu kapitalistične države, zasnovane na zasebni lastnini, delovala najmanj oportunistično, saj so sodišča zavezana ustavi in zakonom, v katerih je zasebna lastnina ekonomsko izhodišče nadaljnjih nadstavbnih vrednot. Sodišča je pomagala voditi v prepričanju, da je slovenska država znak resnih sistemskih, strukturnih protislovij, ki jih ni zmožna odpraviti, dokler je, kakršna po ustavi in zakonih je. Omenjena je torej ves čas ali precej dolgo delovala v sodstvu, pri čemer je med drugim izhajala iz lastnih razmišljanj, da bi politika morala na delovanje pravnega in sodnega podsistema delovati na protikapitalistični podlagi, torej z vidika dominacije družbene lastnine nad nujno krivično in retrogradno zasebno – ravno obratno, kot je zapisano v ustavi.