Pučnikov simpozij 2026: Sprememba oblasti v Sloveniji je potrebna tudi zaradi dogajanja v svetu

2026-03-28 - 16:54

Piše: Gašper Blažič Sporočilo letošnjega Pučnikovega simpozija, že sedemnajstega po vrsti, nadaljuje lansko debato o geopolitični nevihti, ki se dogaja in se je še zaostrila. Hkrati pa prinaša nova spoznanja. Čeprav simpozij ni ravno dogodek, na katerem bi se gnetle množice, so njegova sporočila vselej močna in imajo posreden vpliv na dogajanje pri nas. Kot je ob koncu simpozija spomnil predsednik SDS Janez Janša, so se na letnem taboru stranke v Lepeni v drugi polovici 90. let okoli Jožeta Pučnika zbrali intelektualci iz kroga Nove revije in odprli debato, ki je kasneje prinesla na dan izjavo »Ura evropske resnice za Slovenijo«. Vprašanje, kdaj se bo končala tranzicija, pa je že takrat imelo odgovor: takrat ko bo omrežje razkrinkano. To se vsaj deloma dogaja sedaj, ko na dan prihaja tisto, kar smo sicer vedeli, a je bilo zdaj izgovorjeno naglas. Ali kot je zapisano v Svetem pismu: »Nič ni prikritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. Zato se bo vse, kar ste rekli v temi, slišalo v luči, in kar ste v sobah povedali na uho, se bo oznanjalo na strehah.« (Lk 12, 2-3) Svetovni red iz leta 1945 je odpovedal Če sta bili lani dve pogovorni omizji, je bilo letos samo eno, saj je prvo nadomestil nagovor gosta iz tujine, to je bil Alejandro Peña Esclusa, venezuelski disident in avtor več knjižnih uspešnic o kulturnem marksizmu. Uvodoma je spomnil na institucije, ki so nastale po drugi svetovni vojni z namenom, da zagotavljajo spoštovanje mednarodnega prava. Kar pa ni preprečilo totalitarnih vladavin v sovjetskem vplivnem območju. Vendar se je od tedaj do danes, v teh 80 letih, svet temeljito spremenil, pravi Esclusa. Prišlo je do pojava kulturnega marksizma, okrepil se je organiziran kriminal, zlasti mednarodni karteli. Venezuelski Kartel sonc je denimo pridelal 2,7 milijarde ameriških dolarjev nelegalnega dobička, kar je skoraj trikratna vrednost proračuna Brazilije v letu 2025. Tako ima eden od mehiških kartelov vojsko, ki je modernejša od vojsk večine držav Latinske Amerike. Narkokarteli tako razpolagajo s sofisticiranim orožjem, ki je boljše od oborožitve mnogih držav. Svetovni red iz leta 1945, je nadaljeval Esclusa, je odpovedal, saj ni uspel rešiti talcev iz Gaze niti ni uspel prijeti venezuelskega despota Nicolasa Madura, prav tako ni uspel doseči miru med Rusijo in Ukrajino, pri čemer je Rusija celo stalna članica Varnostnega sveta OZN. Prav tako ni preprečil iranskemu ajatolskemu režimu razvijanja jedrske zmogljivosti. Vse te probleme sedaj rešujejo ZDA same. Treba bo vzpostaviti zavezništvo med ZDA, Evropo in Latinsko Ameriko, kjer vse bolj zmagujejo desne stranke. Zelo pomembno je, da imajo države primerne voditelje. Esclusa tako ocenjuje, da je Janez Janša tisti, ki ima primerne politične in vojaške izkušnje. Pod njegovim vodstvom je Slovenija dvakrat predsedovala Svetu Evropske unije. Janša lahko zagotovi stabilnost in razvoj, saj dosledno brani zahodna politična načela, hkrati pa daje zagotovilo, da bo Slovenija na pravi strani zgodovine, ko se sooča s sprevrženimi ideologijami kulturnega marksizma, prebujenstva in nezakonitih migracij, je svoj govor zaključil Esclusa. Ni konca zgodovine V nadaljevanju je sledilo pogovorno omizje, na katerem sta se voditeljici Andreji Valič Zver pridružila predsednik Zbora za republiko Janez Remškar, sicer nekdanji poslanec, ter diplomat Tone Kajzer, ki ima dolgoletne izkušnje z vodenjem veleposlaništev Slovenije v Severni Evropi ter v ZDA. Andreja Valič Zver je uvodoma spomnila, da se konec zgodovine, kot si ga je zamislil Francis Fucuyama, ni zgodil. Medtem ko je Remškar kot zdravnik naredil primerjavo stanja zdravstva v času, ko je bil še mlad zdravnik, s sedanjim stanjem, pa je Kajzer poglobljeno razvil kritiko teze o »koncu zgodovine« in na nek način dodal piko na i temu, kar je povedal že Esclusa. Kot pravi, mednarodno pravo ni čarobna paličica, saj je očitno, da samo po sebi ne rešuje ničesar. Zunanja politika pa je vedno podaljšek notranje politike, kar se je odražalo tudi v času sedanje vlade. Zobec: Demokracija je nepopolna, a še obstaja Posebej zanimiv pa je bil prispevek Jana Zobca, ki se je zaradi bolezni opravičil, a je poslal svoj prispevek pisno. Kot je zapisal, čas, ki ga živimo, terja od nas odgovornost, toliko bolj od kristjanov. »Kriza, v katero je zdrsnila naša država, je namreč v prvi vrsti njen moralno-etični bankrot. Je posledica zaporedja slabih, nepremišljenih in neodgovornih odločitev na volitvah, tako državnozborskih kot v dveh največjih metih lokalnih. Demokracija, četudi je nepopolna in pomanjkljiva ter zaradi medijske neuravnoteženosti ter ugrabitve institucij ustavne demokracije, na čelu z ustavnim sodiščem, slabo delujoča, vendarle še obstaja. In zato je odgovornost vsakega od nas, kako bomo volili in kdo bo v naše skupno dobro upravljal z državo.« Prav s tem argumentom je Zobec pozval k udeležbi na volitvah. »Joseph de Maistre je imel čisto prav, ko je rekel, da ima vsak narod tako vlado, kot si jo zasluži. Zato moramo Slovenci na prihajajočih volitvah jasno povedati, da si tega, kar nas je doletelo pred štirimi leti, ugrabilo državo in nas oddaljilo od uspešnih držav svobode in blaginje, ne zaslužimo, da to, kar nam danes vlada, odklanjamo, da moralno-etičnega razkroja in oblastne arogance, cinizma ter brezbrižnosti sedanje oblasti ne želimo več gledati, financirati in trpeti posledic te izkrivljenosti, da ne verjamemo, da bo tisti, ki je zavozil vse, kar se je zavoziti dalo, in spridil vse, kar se je spriditi dalo, v naslednjih štirih letih to popravil. Ne samo, da dobro vemo, da ne bo. Vemo tudi, da bi bil ponovni mandat obstoječe koalicije v kakršni koli kombinaciji za Slovenijo smrtonosen – ekonomsko, demokratično in pravno. Kaj bo potem ostalo od svete trojice, kot temu pravi Joseph Weiler, demokracije, človekovih pravic in vladavine prava, si lahko samo mislimo. Že danes si upam reči, da skorajda nič.« Prejemnik Pučnikovega priznanja za leto 2026 je dr. Janez Juhant Letošnje priznanje dr. Jožeta Pučnika za razvoj demokracije v Sloveniji je bilo tokrat podeljeno zaslužnemu rednemu profesorju dr. Janezu Juhantu (1947), ki je že desetletja navzoč v javnosti kot intelektualni borec za demokracijo. Njegovo akademsko delo, ki obsega tako področje etike, antropologije, zgodovine filozofije, filozofije religije ter družbeni nauk Cerkve kot tudi razvoj slovenske socialne politične misli, ima namreč daljnosežni vpliv. Poleg predstavitve življenja Janeza Evangelista Kreka je v zadnjih letih poskrbel za izdajo obsežne monografije o mučencu komunistične revolucije teologu Lambertu Ehrlichu, ki ga uradna propaganda še vedno prikazuje kot kolaboranta, ki si je zaslužil umor. Dr. Juhant, sicer doma iz Štange pri Litiji, že dolga leta pa živi v bližini Medvod, je bil v duhovnika posvečen leta 1974, po študiju v Ljubljani je podiplomsko študiral v Innsbrucku, kjer je doktoriral. Na ljubljanski Teološki fakulteti je začel predavati leta 1978, leta 1994 pa je postal njen dekan. Od leta 2012 je tudi redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti. Med drugim je bil podpredsednik Evropskega združenja za katoliško teologijo in član programskega sveta RTVS. V 90. letih je bil član nacionalnega kurikularnega sveta za prenovo šolstva v RS, vendar je nato izstopil iz tega organa in zelo kritično ocenjeval reformo šolstva v času ministrovanja dr. Slavka Gabra. Kot publicist je ves čas kritično ocenjeval slovensko tranzicijo pa tudi poskuse zamolčevanja ter diskreditacije žrtev komunistične revolucije. Zadnja leta je tudi predsednik društva Združeni ob Lipi sprave. S svojimi pisnimi prispevki sodeluje tudi v tedniku Demokracija. Njegova prizadevanja za resnico ter za odstiranje zamolčanosti so pripomogla, da mu je akademski zbor Inštituta dr. Jožeta Pučnika podelil Pučnikovo priznanje. Povsem zasluženo. Jan Zobec, nekdanji ustavni sodnik, v pisnem prispevku za Pučnikov simpozij: »Kristjani imamo ne samo pravico, temveč tudi poklicanost k aktivni državljanski drži. Svoboda veroizpovedi bi bila bistveno okrnjena, če bi se raztezala le na meje naše stroge zasebnosti, na forum internum. /.../ Pripadniki Cerkve smo poklicani, da naš nauk javno in aktivno živimo in v skladu z njim delujemo. In RKC ima v svobodni in demokratični družbi vso pravico javno izrekati se o čisto vseh vprašanjih, ki zadevajo moralno-etične temelje njenega nauka. Odrekati ji to svobodo pomeni nepriznavanje njene moralno-etične podstati. Ustavno sodišče je v prej omenjeni odločbi o zakonu o verski svobodi razbilo lažni mit o ločenosti države in Cerkve, po katerem se mora slednjo izgnati iz javnega življenja. Reklo je: ‘... Načelo o ločenosti zato ni etatistično, temveč humanistično. Nevtralna država spoštuje pravico posameznikov do svobodnega, osebnega ali skupinskega izpovedovanja vere ali drugih prepričanj.’« Opomba: članek je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.