(PREJELI SMO) Besede in dejanja – Kako je Golob v besednem duelu z Janšo pogorel in postal politično truplo

2026-03-17 - 12:24

Piše: dr. Dimitrij Rupel “Gospod Janša ni dober človek in nima rad Slovenije,” je svoj jezni, skoraj histerični nastop v sinočnjem soočenju začel Robert Golob (POP TV, 16. marca 2026). Svojemu sogovorniku je svetoval, naj odstopi kot predsednik svoje stranke. Govor, ki poučuje, kaj je dobro za druge, imenujemo epistemološka aroganca. Golob je večkrat ponovil, da štejejo dejanja, ne pa besede. “Čim hočem govoriti o prihodnosti, Janša takoj obrne na preteklost in na leto 1991,” je rekel Golob. Značilno ni premislil, kaj je rekel: soočenja in volilni programi naj bi bili praviloma namenjeni prihodnosti (programom, načrtom, obljubam...), prihodnosti pa ni mogoče graditi drugače kot z besedami. Dejanja so vedno stvar preteklosti. Če naj bi sodili o kandidatovih dosežkih, značaju, osebnosti... je treba nekaj reči tudi o preteklosti. Golob je zanimivo odskočil od Janševega vprašanja, kje je bil v času, ko je Janša prispeval k osamosvojitvi in gradil državo leta 1991. “Vedno govorijo samo o letu 1991,” je rekel Golob. V bližini te izjave se pojavlja tudi Golobova izjava o Janševi “veleizdaji”; kar bi bilo mogoče zavrniti s preprosto ugotovitvijo o Golobovih “veleizdajalskih odlikah”, saj je njegova vlada ukinila muzej osamosvojitve. O policijskih naročilih, o čudnih kadrovskih rešitvah na Nacionalnem preiskovalnem uradu, o korupciji (v zvezi s Karigadorjem in odstavljeno notranjo ministrico Bobnarjevo), o bančnih uslugah Iranu, o brezbrižnosti do Ukrajine, o pritrjevanju terorizmu v Gazi... je bilo izrečenih nekaj besed, vendar je to že spet preteklost. Sicer pa je bilo priložnosti, pri katerih bi se lahko sramota prijela Goloba, ne Janše, obilo. Mogoče je izračunati, da je slovenska levica vladala okrog 80 odstotkov časa po letu 1990. Le poredkoma so vladali desničarji, ki so opravili bistveni slovenski posel s postavitvijo samostojne države, vojske, mednarodnim priznanjem, slovensko ustavo, z včlanitvijo v EU in NATO, s stanovanjskim (Jazbinškovim) zakonom in denacionalizacijo... Osamosvojitev se je začela z ustanovitvijo Bavčarjevega množičnega Odbora za varstvo človekovih pravic. To seveda ni bila nikakršna drobnarija. Po osamosvojitvi in po letu 2008 so imeli levičarji obilo priložnosti za dejanja, vendar so večinoma lepo govorili, kaj bi bilo, če bi bilo... in celo prepevali Internacionalo. (Edina svetla točka leve sredine je bil kajpada Drnovšek!) Trg revolucije so sicer preimenovali v Trg republike, vendar so tam pustili najmanj tri revolucionarne spomenike: Kardelja, v kamen izklesano jugoslovansko ustavo in velikanski, čeprav abstraktni spomenik revolucionarnemu vzhičenosti. (V kaj se je to vzhičenje spremenilo, piše Igor Omerza v svojih knjigah o Udbi.) Pri narodni spravi – ob parku Zvezda – niso zmogli niti enega stavka/besede, ki bi obžalovala krivice in žrtve obeh strani v državljanski vojni (1942-1990), ampak so postavili dve beli in prazni betonski steni (dejanja?). Posebna zanimivost soočenja je bil očitek, da Novo 24 TV, financirajo Madžari (torej tujci), še lepši pa je bil odgovor, da je POP TV v češki (torej tuji) lasti. Nenavadna hoja okrog vrele kaše – zdravstva – je bila na koncu razrešena s preprostimi in prepričljivimi odgovori zdravnice Urške Bačovnik-Janša, medtem ko se je Golob mimogrede zlagal, da se njegova žena Tina Gaber ne udeležuje javnih manifestacij in zato ni sprejela vabila POP TV-ja. Janša je prispeval informacije o gospodarskem položaju države, npr. v primerjavi s Hrvaško, kjer imajo nižje davke, in o nezakonitosti koncentracije predčasnih volitev. Kar zadeva značaje kandidatov, je Janša dokazal, da ima jeklene živce, Golob pa je bil zadirčen in izzivalen, kot da je pripravljen na pretep.