»Pravna država je klinično mrtva« – ostro opozorilo pred volitvami

2026-03-20 - 14:05

Piše: C. R. V članku Neznosna lahkost korupcije, objavljenem 19. marca 2026 v reviji Pravna praksa, nekdanji ustavni sodnik Jan Zobec ugotavlja, da nedavno objavljeni tajni posnetki dokončno dokazujejo, da je Slovenija »ugrabljena država«, v kateri vplivne političarke, nekdanje političarke in vplivne odvetnice »čisto brez zadržkov, z osupljivo lahko in samoumevnostjo govorijo o stanju koruptivne države v Sloveniji«. Objava posnetkov je po njegovem mnenju upravičena zaradi izjemnega javnega interesa, hkrati pa opozarja, da je pravna država v Sloveniji »klinično mrtva«. Jan Zobec, univ. dipl. pravnik, upokojeni vrhovni sodnik in nekdanji sodnik Ustavnega sodišča Republike Slovenije, je v članku ostro reagiral na objavo šokantnih posnetkov iz marca 2026. Na teh posnetkih, ki so bili predstavljeni tudi v večernih poročilih 12. marca 2026 na največji komercialni televiziji, vplivne osebe »neizprosno izpovedujejo o zlorabah oblastnih položajev, o kraji javnih sredstev in korupciji kot načinu upravljanja države«. Avtor se popolnoma strinja s prof. Rajkom Pirnatom, ki je javno izjavil, da je Republika Slovenija »ugrabljena država«. Zobec poudarja, da razkritja presegajo zgolj pravno oceno nezakonitih vdorov v zasebnost – »prisluhi in neavtorizirana prikrita snemanja« pod pretvezo lobističnih sestankov. Odpirajo vprašanja iz sociologije omrežij, sociologije prava in države ter fenomena ugrabljene države. Praktična konkordanca: prevlada javnega interesa nad zasebnostjo V prvem delu članka Zobec podrobno analizira pravni vidik nedovoljenega snemanja in objave posnetkov. Prisluhi in neavtorizirana prikrita snemanja pomenijo »eklatantno kršitev pravice do komunikacijske zasebnosti iz 37. člena Ustave«. Vendar gre za konflikt dveh človekovih pravic na horizontalni ravni med zasebnimi subjekti: komunikacijske zasebnosti in svobode izražanja. Ker gre za razmerje med zasebniki, drugi odstavek 37. člena Ustave ni neposredno uporaben. Ustavno sodišče RS v takih primerih (odločbi Up-538/20 in Up-683/20) uporablja metodo praktične konkordance – »usklajevanja med (navideznimi) nasprotji med določbami Ustave o človekovih pravicah, pri čemer si z vzajemnimi popuščanji na skrajnih robovih prizadeva ohraniti jedrno vsebino vrednot«. Avtor se opira na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Posebej izpostavi zadevo Haldimann in drugi proti Švici (2015), kjer je javni interes prevladal nad zasebnostjo, in zadevo Alpha Doryfortki proti Grčiji (2018), v kateri je ESČP postavilo šest meril za tehtanje. Zobec se nagiba v korist svobode izražanja in meni, da je v slovenskem primeru »interes javnosti po razkritju delovanja, kot pravi profesor Pirnat, »ugrabljene države«, tu tako zelo prevladujoč, da preglasi vse ostale kriterije«. Zobec kategorično zavrača možnost razveljavitve volitev Zobec kategorično zavrača možnost razveljavitve volitev in kritizira predlog prof. dr. Mira Cerarja, profesorja ustavnega prava na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in nekdanjega predsednika vlade, ki je v intervjuju za MMC 12. marca 2026 dopustil možnost, da bi »skupina državljanov vložila ustavno pritožbo«. Zobec piše, da zanjo ne vidi pravne podlage v Ustavi RS, Zakonu o Ustavnem sodišču ali drugih predpisih. Ob predpostavki pristnosti posnetkov (potrjenih z analizami dr. Nika Gamulina) objava »kvečjemu prispeva k pravilnemu, vsestranskemu in verodostojnemu informiranju volivcev«. Zobec se strinja z dr. Matejem Lahovnikom: »v bistvu pravi, da volivci pred odločanjem na volitvah ne bi smeli izvedeti, kaj ta oblast v resnici počne, ampak da moramo poslušati, kaj ta oblast govori, in ne gledati, kaj dela«. Zobec posnetke ocenjuje kot »čisti božji blagoslov« V zadnjem delu Zobec preseže strogo pravno analizo in postavi diagnozo ugrabljene države. Posnetke označi kot »čisti božji blagoslov«, ki so prišli ravno takrat, ko je odpovedal celoten »klasičen imunski sistem družbe, vgrajen v ustavni mehanizem zavor in ravnotežij, ko so instrumentalizirane nadzorne institucije, ki jih v našem pravnem sistemu sploh ni malo; ko so instrumentalizirane institucije pregona, ki izvajajo selektivno pravičnost, ko velja enako za sodne institucije, pred katerimi ključne figure korupcijskega vrtiljaka uživajo prislovično imuniteto in se o tem celo hvalijo na nacionalni televiziji sosednje države, ko dominantni mediji, prav tako instrumentalizirani, ne igrajo svoje vloge psov čuvajev demokracije, pač pa so psi čuvaji korupcijskega omrežja, ko je ena civilna družba utišana/prezrta, druga pa prek kričavih prorežimskih enveojev zlorabljena, ko se nam ključni podsistemi sesuvajo eden za drugim, ko o koruptivnih dobaviteljskih verigah v državnem zdravstvu ve že vsak kralj ulice, ko najodgovornejše politične figure v iztekajočem se proračunskem letu iz sredstev rezerv izvedejo koruptiven nakup podrtije na Litijski in se nikomur od njih ne zgodi nič, ko gre več kot deset tisoč računalnikov v nebo, ko imamo za predsednika vlade človeka, ki so mu v Romuniji ukradli identiteto in z njo odprli bančni račun, pri čemer organov pregona to niti malo ne zanima, ko pravzaprav ne vemo, kdo vodi Slovenijo – original ali njegov ponaredek, in ko Rado Pezdir v monografiji13 na več kot šeststo straneh razgali primer Farrokh14 in vzporedni finančni mehanizem in nadzorne institucije ter organi pregona ne naredijo absolutno nič«. »Božji blagoslov« tudi zato, ker to prihaja v odločilnem času pred odločilnimi volitvami. Zobec: Volitve še zdaleč niso demokracija. Ali je država demokratična, se pokaže šele po njih Pri tem Zobec ugotavlja, da se zdaj »marsikomu za nazaj odvija film in počasi začenja razumeti, zakaj nekateri vplivneži, npr. v sodstvu, tako krčevito branijo nepravnomočno razrešenega predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, zakaj so bili zoper nekatere sodnike sproženi represivni postopki, zakaj nekatere sodnice na zadevah Janković ne delajo nič, zakaj nepojasnjeni enkratni ad hoc odstopi od ustaljene sodne prakse (npr. v zadevi Patria ali pa Balkanski bojevnik) itd.«. Vsi ti dogodki so po mnenju Zobca »samo površje, vse to so samo simptomi«. Pravi vzrok leži v sociologiji slovenske tranzicije. Kot zgled predlaga monografijo Bálinta Magyara Post-Communist Mafia State (2016). Zobec zaključi: »Malo tvegam, če rečem, da je pravna država klinično mrtva in z njo demokracija. Čez tri dni bodo sicer volitve, nekateri temu pravijo praznik demokracije. A vedeti moramo, da volitve še zdaleč niso demokracija. Ali je država demokratična, se pokaže šele po njih.«