(PISMO BRALCA) Stari kvas in novi kruh

2026-03-05 - 10:18

Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica Ta članek je v veliki meri nadaljevanje prejšnjega, zato bom nekatere stvari od tam le na kratko ponovil. Naša (moderna) doba je mrtva, ker se je znanstveno-tehnični razvoj, ki jo je ustvaril, v glavnem zaustavil, in nakazujejo se meje gospodarske rasti, zaradi omejenosti resursov in uničevanja okolja. V zadnjem članku sem tudi omenil, da je bil ta napredek dober za zadovoljevanje telesnih potreb, a zaradi tega razvoja je človek tudi izgubil. Nakazal sem, zakaj so dosežki moderne škodljivi za dušo. Kako začeti? Kako začeti z novo obliko civilizacije, ko ni videti prave alternative temu, kar je dala in postavila moderna, se pravi njenim znanjem in institutom, in ko lahko ugotovimo, da po politični poti neke radikalne spremembe, ki so nujne, niso možne? Kako začeti z neko novo dobo – to bo odločilno odvisno od okoliščin, sredi katerih moramo začenjati, to pa je svet kaosa in duhovne smrti, zato se že nakazuje, kakšno znanje bo potrebno za to: znanje, s katerim bo mogoče premagovati kaos in duhovno smrt. In če silnice naše dobe vlečejo človeka v smer racionalizma in materializma, ki vodita v to smrt, pomeni, da bomo s pomočjo tega znanja poskušali plavati proti toku sodobnega sveta, in to bomo lažje, če se bomo zavedli teh silnic in kaj jih generira, to pa sta moderni znanost in tehnika. Se pravi, sistemov in institutov moderne ne moremo odpraviti, lahko pa znotraj njih začnemo delovati bistveno drugače, in s tem izstopimo iz sistema, ki vodi v smrt. Pot, ki (dušo) vodi v Življenje, je pot hoje za Kristusom, ki sem se je dotaknil v zadnjem članku, kar pa pomeni slediti znamenjem Kristusove krvi (Duha). To potegne za sabo revolucijo v načinu odločanja, odločanja ne (samo) s svojo pametjo, ampak s pomočjo Duha. Novo razsvetljenstvo Staro razsvetljenstvo (iz 18. stol.) bomo nujno morali preseči, nadgraditi z nečim naprednejšim, ampak ne zgolj s povrnitvijo Razuma v naša življenja (čeprav je tudi to potrebno!), ampak z vključevanjem nečesa večjega, močnejšega od omejene pameti. »Zavrnili ste mojega Duha in dovolili, da vas vodi vaš lastni duh (razum)«. Ta stavek iz knjige RŽVB razkrije neko veliko zmoto moderne, da namreč ljudje te dobe bolj zaupajo svojemu Razumu kot Duhu (Bogu), kar vodi v napačne odločitve, te pa povzročajo razne nesreče in dušo vodijo v smrt – posledice kuge racionalizma, ki se je z razsvetljenstvom začela širiti po vsem svetu. Knjige »Resnično življenje v Bogu«, ki so dane (tudi) za rešitev naše dobe (da je potrebna neka rešitev »od zgoraj«, pomeni, da se je naša doba res zapletla v hude krize in brezizhodnosti) že s svojim skupnim naslovom dajo vedeti, kakšno znanje vsebujejo: znanje za doseganje Življenja duše v Bogu. In to obenem pomeni, da je to znanje (za premagovanje duhovne smrti) za naše čase najbolj pomembno in potrebno, in ker so te knjige dane tudi »za novo dobo«, pomeni, da s tem znanjem res lahko začnemo graditi – novo obliko civilizacije. In kakšna naj bi bila tista, od razuma močnejša Luč, ki naj bi razsvetlila temo sveta? To bo Luč Besede: »Naj bo moja Beseda svetilka na vaši poti«. Vera »starega razsvetljenstva«: da Razum lahko spozna resnico in potem s to resnico lahko razsvetli svet. To zmoto bo treba preseči: »Meso in kri ne moreta spoznati resnice«, piše v RŽVB. Vendar, Besedo človeku VEDNO prinaša Duh, zato človeku (na poti življenja) sveti Duh: »Tvoja bakla je moj Sveti Duh«. Zato pa moramo sprejemati tisto, kar racionalizem zavrača – tisto, kar prihaja od Duha, in tudi (predvsem) s tem premagujemo to (za dušo) smrtonosno kugo. Vendar pa bo na tej poti treba premagovati še marsikaj, kar je prinesla moderna, s čimer nas je determinirala in kar na tej poti pomeni veliko oviro: to je npr. naše že prav absurdno pozunanjenje, kajti tako sam cilj duše (Presveto Srce) kot tudi znamenja, ki nas hočejo voditi k temu vzvišenemu cilju – vse to obstaja, se odigrava in dogaja na področju človekove notranjosti (duše, srca). Je pa še ena ovira: modernizem je povzročil zastarelost kvasa vere, krščanstva, in predvsem temu se bom skušal tu nekoliko posvetiti. Stari kvas Ko pišem to o znanju za »novo dobo«, bo marsikdo rekel, da je potem to znanje stvar Svetega pisma in Cerkve, ona se ukvarja s hojo za Kristusom, kar je bistvo krščanskega nauka. Res, toda tu se moramo vprašati dvoje: ali je znanje v Svetem pismu podano tako (na način in v obliki), da je blizu načinu mišljenja človeka moderne, in tako, da je uporabno pri njegovem načinu življenja? In nadalje: ali Cerkev, ki je poklicana, da Sveto pismo razlaga in oznanja, oznanja tako – da je temu blizu, da je uporabno? Glede obojega mora biti nekaj hudo narobe, sicer v (pozni) moderni ne bi prišlo do tako velikega odpada (od vere). »Pustite stari kvas, ker je izgubil svojo moč«, piše v RŽVB. »Stari kvas« je nedvomno stara oblika Svetega pisma in tudi način oznanjanja Cerkve. Star kvas res nima več moči – prekvašanja. In do velikega odpada v Cerkvi je gotovo prišlo (tudi) zaradi izgube te moči, pomeni, da se je v moderni dobi pojavilo nekaj, kar je povzročilo to zastarelost. Res, že če začnemo s samim Svetim pismom, nam njegova govorica, kljub raznim novim prevodom zveni arhaično. »Znanje vaše dobe se bojuje proti mojemu nauku«. Ta stavek iz RŽVB jasno pove, da način mišljenja, ki ga zahteva in razvija znanost, ki je ustvarila moderno dobo, deluje rušilno na spoznavno-miselni svet vere – tega sem se nekoliko dotaknil v prejšnjem članku. Vendar pa svet znanosti deluje na svet vere še na drug način, na način, ki sicer deluje bolj na čustva, a ljudje nismo samo razumska, smo tudi čustvena bitja: ob miselnem svetu znanosti spoznavni svet vere deluje staro, zastarelo. Nekatere pomembne poteze načina mišljenja, značilnega za znanost: poudarek na številkah, količinah, dokazovanje stvari s tem. Da, dokazi! Sodobni človek hoče imeti stvari dokazane z izkustvom, v Svetem pismu pa ni dokazovanja, tam je treba v stvari slepo verjeti. In k temu načinu mišljenja spada tudi eksaktno opisovanje stvari, človek zahteva eksaktnost na ravni enačb, formul (oblikovane so z merjenji, torej s številkami, gre za eksaktnost na ravni številk), v Svetem pismu pa ne gre za eksaktno opisovanje, vsaj ne v tem smislu. Torej: »nedokazano Sveto pismo, neeksaktno opisovanje« – vse to močno prispeva k temu, da sodobni človek vero dojema kot ne-sodobno, in ta kvas za »star«. A govorico vere dela arhaično še nekaj: znanstvena terminologija. Številni novi izrazi (tudi tujke), ustvarjeni za potrebe uporabe v znanosti, s katerimi so si ljudje napolnili možgane, tudi to dela govorico Svetega pisma arhaično. In sem sodi tudi vsa tehnika, s katero vsakodnevno delamo, tudi tu mrgoli nešteto »modernih« izrazov. K videzu zastarelosti vere (krščanstva) je prispevalo tudi marsikaj iz zgodovine, npr. cerkvena arhitektura, sem sodita zlasti gotska in baročna, nastali v nekem povsem drugem času, z drugačnim »duhom časa« (Zeitgeist), in ki je silno oddaljen od duha modernosti, ki ga prežemata duh racionalizma in moderne tehnike. Vera: nekaj, kar pripada preteklosti. Cerkve delujejo muzejsko. Tu se pojavi neko pomembno vprašanje: ali so se cerkvene strukture zavedle nevarnosti za vero, tu opisane? Nekateri kleriki gotovo, a da bi jasno prepoznali rušilne učinke znanosti na vero, je treba dovolj dobro poznati miselne strukture tako enega kot drugega, takih pa je med duhovniki gotovo bolj malo. Poleg tega pa vsake družbene strukture, ob tem, da so potrebne in koristne, vedno pomenijo tudi neko oviro in marsikaj onemogočajo. Cerkvene strukture so toge in oznanjajo evangelij na tog način, eden od vzrokov je gotovo v tem, da so »v vrhu« ostareli ljudje. Vladavina starcev. Gotovo eden od vzrokov, da se Cerkev kot institucije ni ustrezno odzvala na izzive, ki jih je prinesla moderna. Poleg tega se je kuga te dobe (racionalizem), kot pove Jezus v RŽVB, vtihotapila tudi v Cerkev. Zaradi nje »duhovniki pridigajo o duhovnosti, a zavračajo, kar prihaja od Duha«. To je eden od močnih razlogov, da ljudje v veri ne najdejo znanja (znanosti) za odločanje v življenju, tam je namreč nujno treba to (npr. videnja) uporabljati, ker potrebujemo RESNICO – o konkretnih dogodkih in osebah sveta! Res, duhovniki pridigajo o božjih milostih, klicih, navdihih, vzpodbudah, o hoji za Kristusom, o božjih načrtih in predanosti Bogu, a odsvetujejo, da bi se človek v življenju ravnal po videnjih, ki so kot božje znamenja MILOSTI in kažejo pot hoje za Kristusom, in skoznje se razodevajo božji načrti. To je zato eden od vzrokov za odpad od vere: »Odpad je sad racionalizma«. Novi kruh Knjige RŽVB so »novi kruh slastnega okusa, ki bo pritegnil moja jagnjeta in jih nahranil«, kot pove Jezus, a obenem pove, da z njimi ni povedal nič novega – česar že ne bi bilo že v Svetem pismu. Kaj je potem pri tem novem kruhu novega? Če ne vsebina, je to nujno oblika, in če je dan za našo dobo, mora biti oblika takšna, da je blizu našemu načinu mišljenja in je vsebina uporabna v našem načinu življenja. Kar pomeni, da te knjige vsebujejo znanje za odločanje, usmerjanje v življenju, in sicer podano v nam ustrezni obliki. Jezus pove, da knjige daje tudi zato, ker je racionalizem izzval njegovo moč. Moč racionalizma pa je v znanosti naše dobe, torej vsebujejo nekaj večjega, močnejšega od te znanosti. In če so dane tudi »za rešitev naše dobe«, katere kuga je racionalizem, morajo vsebovati tudi neko zdravilo proti tej kugi. In kot se da razbrati, je glavno zdravilo proti njej v sprejemanju tega, kar prihaja od Duha, in s tem smo spet pri odločanju: tu mnogokrat potrebujemo resnico o povsem konkretnih osebah in dogodkih sveta, do nje pa je možno samo s sprejemanjem tega, kar prihaja od Duha, npr. (nočnih) videnj. Seveda je treba to (vsaj delno) razumeti, zato smo s tem tudi pri problemu razumevanja jezika Duha, kar ni lahka naloga. Kot že rečeno, je »stari kvas« izgubil svojo moč zaradi zastarele oblike (ne vsebine, ki je brezčasna!), k temu pa je v veliki meri prispevala kuga racionalizma, orožje racionalizma je (racionalistična) znanost, ki nastopa v imenu eksaktnega opisovanja stvari (s formulami) in v imenu dokazovanja stvari z izkustvom (empirija), zato je logično, da tudi Jezus v teh knjigah prihaja s tem: z eksaktnostjo in izkustvom, le da se njegov nauk ne nanaša na svet materije, ampak na svet Duha, in tu ne gre za uporabo znakov, za katerimi se skrivajo številke, ampak za simbolične besede. Vendar pa je treba njihovo eksaktnost (kot tudi eksaktno gradnjo stavkov) šele odkriti, postopno se nam razkriva z analizo njihovega pomena (kako nedosegljivo eksaktno se stvari medsebojno pojasnjujejo!). In prihaja tudi z izkustvom, ki se seveda nanaša na Duha kot ne-materijo, in spet sta tako izkustvo kot pot do njega opisana skrajno eksaktno! In ravno v tem, sem prepričan, se skriva moč novega kruha knjig »Resničnega življenja v Bogu«. In predvsem v tem se skriva tudi njihova privlačnost in uporabnost za današnji čas. Cerkev ni učinkovito odgovorila na izzive racionalizma in modernizma, sicer danes ne bi živeli v času konca krščanske civilizacije. Vzroki se skrivajo že v samih cerkvenih strukturah, nekatere sem omenil, negativni učinek teh struktur je tudi v tem: sicer skrbijo za čistost nauka in enotnost Cerkve, a ena od slabih posledic je, da se verniki (baza »piramide«) v svojo vero ne poglabljajo in ne iščejo Boga in njegove volje. Predstavljajo si, da je to tako ali tako naloga hierarhije. »Navadni verniki« naj se ukvarjajo s problemi verskega življenja na ravni župnije (pevski zbori, obnavljanje sakralne arhitekture, organizacija praznovanj...). Kar pa je zelo slabo, kar se tiče uporabe vere za odločanje v življenju: tu je potrebno veliko potrpežljivosti, odpovedi, tveganja, kar pa bo zmogel samo človek, ki je dovolj prepričan, to pa ne more biti brez poglobljenega znanja. In pri mnogih se je vernost zvedla prav (in samo) na to, kar je zapisano tudi v RŽVB: »Rečeno je bilo, da bodo ljudje v poslednjih (se pravi naših!) časih ohranjali zunanji videz vere, zavračali pa notranjo Moč Cerkve, ki je Sveti Duh«. Da, priznati si moramo, da se ukvarjamo predvsem s tem – ena od posledic moderne: ta doba nas ni le okužila z racionalizmom, naša civilizacija se je v svojem razvoju (predvsem torej zaradi znanosti in tehnike) vedno bolj obračala k zunanjemu (materialnemu), kar je tudi ena od velikih nevarnosti, ki je prišla za krščanstvo, bistvo krščanstva se skriva na področju notranjega, človek stopa v stik z Bogom preko svoje duše! Seveda je do velikega odpada v Cerkvi prišlo ne le zaradi učinkov moderne dobe, ampak tudi zaradi slabosti in grešnosti ljudi, ki Cerkev gradijo – kjer so ljudje, se temu pač ni mogoče izogniti, Jezus, ki svojo Cerkev v popolnosti pozna, v knjigah RŽVB popisuje tudi današnje žalostno stanje v njej: »Mojo Hišo ste industrializirali, to so naredili birokrati. V Cerkvi je prevladalo človeško mišljenje, človeške teorije so jo spremenile v puščavo, duhovniki vernikom ne dajejo veliko, in v njej vlada velik liberalizem. Zaradi racionalizma, nepokorščine in nečimrnosti je ona danes v ruševinah. Ni več zelenih pašnikov iz preteklosti, in vodnjaki so postali umazane in temne luknje, v katerih gnezdijo strupene kače«. Še več, številne besede iz RŽVB kažejo na to, da je tudi v Cerkev vdrl satanov dim: »Satan živi na teh ruševinah kot vreščeča sova, zmaj se dviga v višine kot orel, spleta gnezda in zbada zvezde«. Ne le to, satan je začel proti Cerkvi vojno: »Zver, ki prihaja iz brezna, je začela vojno z dvema svečnikoma (s Cerkvijo)«. Iz vsega pa sledi, da je pri takem stanju težko pričakovati, da bodo ljudje v krščanstvu začeli masovno iskati znanje za usmerjanje v življenju, marsikdaj Cerkev predstavlja celo oviro na tej poti: »Govorijo o poti, a jo zapirajo«, pove Jezus, in še, da je Cerkev potrebna prenove, tu pa »ni večjega zaklada za to prenovo kot je ta Knjiga (RŽVB), ki je izšla iz božjega Srca«.