Jan Zobec: Pogumno na volitve in pogumno ter odločno v bran slovenske zahodne civilizacijske paradigme

2026-03-18 - 06:34

Piše: Jan Zobec, nekdanji ustavni sodnik Spoštovane gospe in gospodje, zelo mi je žal, da mi zaradi prebolevanja hude viroze danes ni dano biti tu med vami in razpravljati o ključnih vprašanjih sodobne slovenske družbe. Zato se obračam na vas na nekoliko nenavaden način. Za človeško vrsto je značilno dvoje: najprej, da je človek socialno bitje ter da zato sam ne bi dosegel ničesar omembe vrednega. Vsi človekovi dosežki so posledica njegove socialne narave. Saj, kot je rekel Rousseau, bi bil človek sam, brez vpetosti v družbeno okolje le »stupidna in kratkovidna žival«. Biti družbeno aktiven, je naravna potreba in odgovornost slehernega posameznika. Po Aristotelovi zamisli je človek razumno bitje, ki potrebuje politično skupnost za uresničitev svojega telosa (namena), tj. sreče in pravičnosti, ki se razlikuje od živali prav po sposobnosti govora in razuma. Od tod tudi njegova krilatica zoon politikon. Slovenci imamo svoj polis, svojo državo, republiko Slovenijo, ki nam, po Aristotelu, omogoča doseganje najvišjega dobrega. Kot je zapisno v Preambuli k Ustavi, smo Slovenci v večstoletnem boju za narodno osvoboditev, oblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost. Imamo neprecenljivo kulturno tradicijo, zavidljive intelektualne potenciale, tisoč let smo del zahodnega civilizacijskega kroga in imamo idealen geopolitičen položaj. Za človeka pa je značilno tudi, da živi v nepopolnem svetu in da je, čeprav ustvarjen po božji podobi in podobnosti, tudi sam, kot del tega sveta, nepopolno bitje. Še več, v slehernem človeku se prepleta dobro in zlo. Enako velja za družbo, ki jo tvorimo ljudje. Tudi v njej se vsakodnevno odvija boj med dobrim in zlim. Ustavna demokracija kot vladavina ljudstva, ki si je sámo nadelo uzdo spoštovanja in varovanja človekovih pravic vsakega posameznika, naj bi bila (do sedaj) najboljša možna oblika vladavine. A je to na koncu spet odvisno od nas samih, pripadnikov polisa, torej od tega, ali svojo državo kot darilo večstoletnega boja naših prednikov jemljemo resno ter ali z njo ravnamo spoštljivo in odgovorno. Štiri leta vladavine sedanje koalicije dajejo še kako vidne in otipljive rezultate. Katastrofalni so. Katastrofalni na prav vseh področjih: ekonomskem, socialnem, političnem, obče kulturnem, moralno-etičnem, pravnem, mednarodnopravnem. Ne samo nesposobnost, neodgovornost, primitivno estradništvo in plehko nastopaštvo, odsotnost temeljene dostojnosti, oblastna aroganca, nestrpnost do drugače mislečih, moralni razkroj ter erozija norm demokratičnega ustroja kaže, da je država kot dobrina vseh njenih državljanov ugrabljena. Korupcija je postala edina igra v mestu. Pretresajo nas posnetki režimskih vplivnežev, vpletenih v korupcijski vrtinec, ki nas vleče v globine brezpravja in revščine. Kot nekdanjega sodnika me še posebej prizadene dejstvo, da so sodišča, tu mislim predvsem na ljubljansko okrožno sodišče, eden glavnih igralcev te korupcijske farse in institucija, ki poskrbi za nedotakljivost največjih botrov globoke koruptivne države. Podredili so si vse ključne institucije – od organov pregona (čiščenje janšistov), NPU (tej instituciji načeluje prijatelj predsednika vlade), Ustavnega sodišča (afera novela ZRTVS, imenovanje zadnje garniture ustavnih sodnikov), KPK (PRS je na mesto predsednice te institucije imenovala svojo tesno osebno prijateljico, sicer levičarsko aktivistko), javne RTV (čiščenje janšistov), FURS itd. Čas, ki ga živimo, terja od nas odgovornost, toliko bolj od kristjanov. Kriza, v katero je zdrsnila naša država, je namreč v prvi vrsti njen moralno etični bankrot. Je posledica zaporedja slabih, nepremišljenih in neodgovornih odločitev na volitvah, tako državnozborskih kot v dveh največjih metih lokalnih. Demokracija, četudi je nepopolna in pomanjkljiva ter zaradi medijske neuravnoteženosti ter ugrabitve institucij ustavne demokracije, na čelu z ustavni sodiščem, slabo delujoča, vendarle še obstaja. In zato je odgovornost vsakega od nas, kako bomo volili in kdo bo v naše skupno dobro upravljal z državo. Joseph de Maistre je imel čisto prav, ko je rekel, da ima vsak narod tako vlado, kot si jo zasluži. Zato moramo Slovenci na prihajajočih jasno povedati, da si tega, kar nas je doletelo pred štirimi leti, ugrabilo državo in nas oddaljilo od uspešnih držav svobode in blaginje, ne zaslužimo, da to, kar nam danes vlada, odklanjamo, da moralno etičnega razkroja in oblastne arogance, cinizma ter brezbrižnosti sedanje oblasti ne želimo več gledati, financirati in trpeti posledic te izkrivljenosti, da ne verjamemo, da bo tisti, ki je zavozil vse, kar se je zavoziti dalo in spridil vse, kar se je spriditi dalo, v naslednjih štirih letih to popravil. Ne samo, da dobro vemo, da ne bo. Vemo tudi, da bi bil ponovni mandat obstoječe koalicije v kakršnikoli kombinaciji za Slovenijo smrtonosen – ekonomsko, demokratično in pravno. Kaj bo potem ostalo od svete trojice, kot temu pravi Joseph Weiler, demokracije, človekovih pravic in vladavine prava, si lahko samo mislimo. Že danes si upam reči da skorajda nič. Kristjani imamo na samo pravico, temveč tudi poklicanost k aktivni državljanski drži. Svoboda veroizpovedi bi bila bistveno okrnjena, če bi se raztezala le na meje naše stroge zasebnosti, na forum internum. Zadeva Eweida in drugi zoper Združeno kraljestvo, zadeva Lautsi zoper Italijo in odločba Ustavnega sodišča o verski svobodi (U-I-92/07 z dne 15. 4. 2010) daje vso oporo za te zaključke. Pripadniki Cerkve smo poklicani, da naš nauk javno in aktivno živimo in v skladu z njim delujemo. In RKC ima v svobodni in demokratični družbi vso pravico javno izrekati se o čisto vseh vprašanjih, ki zadevajo moralno etične temelje njenega nauka. Odrekati ji to svobodo pomeni nepriznavanje njene moralno etične podstati. Ustavno sodišče je v prej omenjeni odločbi o zakonu o verski svobodi razbilo lažni mit, po katerem mora o ločenost države in cerkev slednjo izgnati iz javnega življenja. Reklo je: »Ni namen načela o ločenosti varovati sámo po sebi, če je seveda demokratična, ni pred čim varovati), ampak z njeno nevtralno držo zagotavljati polno svobodo vesti in enakopravnost vseh ljudi, verujočih in neverujočih. Brez tega načela, vgrajenega v svobodo vesti, bi bila ta človekova pravica nepopolna. Nepopolna zato, ker ne bi imela učinkovitega orodja za vzpostavljanje svobode in enakopravnost vseh. In kar je še pomembnejše, brez tega načela bi bila vrata odprta tudi v drugo smer – za vpliv države na verske skupnosti. Načelo o ločenosti zato ni etatistično, temveč humanistično. Nevtralna država spoštuje pravico posameznikov do svobodnega, osebnega ali skupinskega izpovedovanja vere ali drugih prepričanj.« Zato, spoštovane kristjanke in kristjani, pogumno na volitve in pogumno ter odločno v bran slovenske zahodne civilizacijske paradigme. Bodite ponosni na našo tradicijo, prek katere smo dosegli največ, kar se v zgodovini lahko doseže, to pa je osamosvojitev in ustanovitev lastne države. Gradimo na teh temeljih, temeljih osamosvojitve, ki niso nič drugega kot temelji svobodne in demokratične družbe, v kateri sta prizadevanje za resnico in pravičnost nagrajeni in v kateri je blaginja rezultat dela, talenta, odpovedovanja in odlaganja zadovoljitve ter seveda podrejenosti pravu – tako s strani navadnega državljana, kot s strani nosilca oblastnih funkcij. V zgodovini nas je vse to ter pristno domoljubje povezovalo, izklesalo in naredilo močne, da smo se izvlekli iz vseh kriz in težav. Ne dvomim, da se bomo tudi iz slednje. Opomba: Omenjeni prispevek bi moral Jan Zobec predstaviti na Pučnikovem simpoziju. Zaradi njegove odsotnosti ga je tam prebrala dr. Andreja Valič Zver.