(INTERVJU) V novi reviji Demokracija preberite: David Sipoš: »Velik obisk v kinu je dokaz, da je Exodus 1945: Naša kri film, ki ga je veliko ljudi pričakovalo in potrebovalo«

2026-03-29 - 05:34

Piše: Petra Janša O izjemnem uspehu filma Exodus 1945: Naša kri v slovenskih kinematografih, kaj mu nagrada pomeni, ali je poleg pohval prejel kakšne politične odzive ter o prihodnjih načrtih smo se pogovarjali z režiserjem, scenaristom, filmskim producentom in vodjo ekipe Studia Siposh Davidom Sipošem. Gospod Sipoš, film Exodus 1945: Naša kri je v manj kot mesecu dni prejel prvo zlato rolo za slovenski celovečerni film. Naše iskrene čestitke! Najlepša hvala. Res smo veseli, da je film občinstvo tako lepo sprejelo. Kaj vam osebno pomeni ta nagrada in kako ste jo doživeli vi in ekipa Studia Siposh? Priznam, da o nagradah med samim ustvarjanjem filma sploh nismo razmišljali. Želeli smo ustvariti film, ki čim bolj iskreno, spoštljivo in tehnično dovršeno predstavi usode, o katerih govori. Zato sem za to priznanje resnično hvaležen. Zlata rola za Studio Siposh pomeni dragoceno potrditev našega dosedanjega dela in vizije. Hkrati pa nam vliva ogromno novega zagona, da s ponosom in odgovornostjo raziskujemo še druge zgodbe, ki so predolgo ostale v senci zgodovine. Zlata rola torej potrjuje, da si je film ogledalo več kot 25.000 gledalcev. Ste pričakovali tako močan odziv občinstva, še posebno pri tako občutljivi zgodovinski temi, kot so tragični povojni dogodki? Vas je kakšen odziv gledalcev še posebej ganil? Nas je takšen odziv resnično presenetil in hkrati ganil. Čeprav smo verjeli v kakovost svojega dela, si nismo upali napovedati, da se bo film tako hitro in močno dotaknil tako širokega kroga ljudi. Še posebej nas veseli dejstvo, da so si za obisk kinodvorane čas vzeli tudi starejši, ki si že nekaj časa niso pogledali filma v kinu. Velik obisk v kinu je dokaz, da je Exodus 1945: Naša kri film, ki ga je veliko ljudi pričakovalo in potrebovalo. To se vidi tudi v odzivih po koncu filma, ko ljudje pristopijo do nas in nam zaupajo takšne in drugačne usode svojih sorodnikov. Še posebej ganljivo je, ko pristopijo ljudje, ki povedo, da je kdo od njihovih bližnjih doživel popolnoma enako usodo, ali pa so osebno poznali dr. Meršola ali dr. Janeža. Ti osebni stiki nam potrjujejo, da smo posneli zgodbo, ki je ljudem končno dala prostor, da o svoji bolečini spregovorijo naglas. Celoten intervju preberite v novi reviji Demokracija!