(INTERVJU) Mag. Alenka Simonič, zdravnica in kandidatka za poslanko: “V politiko vstopam, ker ne morem več nemočno gledati nespoštljivega odnosa države do pacientov in zdravstva.”

2026-03-19 - 12:33

Piše: Petra Janša O tem, zakaj se je kot uspešna družinska zdravnica odločila za vstop v politiko, katere najhujše napake Golobove vlade najbolj občutijo pacienti ter kaj bodo njene prioritete, če bo izvoljena za poslanko državnega zbora, smo se pogovarjali z mag. Alenko Simonič, dr. medicine. Mag. Alenka Simonič, dr. med., si je od malih nog želela postati zdravnica, da bi lahko pomagala ljudem, ki potrebujejo zdravstveno pomoč. Zato je po končani Naravoslovno-matematični gimnaziji v Novem mestu študij nadaljevala na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani in ga uspešno zaključila. Poklicno pot je začela kot stažistka v Splošni bolnišnici Novo mesto, kjer je uspešno opravila strokovni izpit iz urgentne medicine. Želela si je delati v prehospitalni enoti nujne medicinske pomoči, ki se je takrat organizirala v Zdravstvenem domu Novo mesto. Ker tedaj še ni bilo specializacije iz urgentne medicine, je začela s specializacijo iz splošne oziroma današnje družinske medicine. Takoj je dobila svojo ambulanto z opredeljenimi pacienti, hkrati pa je delovala v nujni medicinski pomoči v prehospitalni enoti ZD Novo mesto. Po uspešno končani specializaciji je vpisala znanstveni magisterij iz biomedicinskih ved in pridobila naziv magistrica znanosti. Svojo pot je nadaljevala kot vodja prehospitalne enote ZD Novo mesto, nato je bila šest let zdravnica zasebnica s koncesijo, kasneje pa je sprejela funkcijo strokovne vodje v ZD Novo mesto. Po tem mandatu je dva mandata opravljala funkcijo direktorice ZD Novo mesto, zadnji dve leti pa svojo pot nadaljuje kot v. d. direktorice ZD Novo mesto. Svoj poklic dojema kot poslanstvo, ki mu je posvetila svoje življenje. To so prepoznali tudi njeni pacienti, ki so jo leta 2009 v glasovanju revije Viva razglasili za »Mojo zdravnico leta«, kar je bilo priznanje za njeno delo in ji je bilo v veliko čast. Gospa Simonič, zakaj ste se kot dolgoletna direktorica Zdravstvenega doma Novo mesto ter aktivna in uspešna družinska zdravnica ravno zdaj odločili za vstop v politiko? Kaj vas je prepričalo, da je ravno SDS tista stranka, ki lahko končno uredi kaos v zdravstvu, ki ga je povzročila Golobova vlada? Priznam, da si nikoli nisem mislila, da se bom odločila za aktiven vstop v politiko. Vendar me je dogajanje v zadnjih letih, zlasti v obdobju po covidu in oziroma v zadnjih štirih letih, zaznamovalo predvsem zaradi ponižujočega in nespoštljivega odnosa do zdravstva, do zdravnikov in celotnega zdravstvenega osebja. To me zelo žalosti in sem razočarana, ob vsem tem pa precej nemočna. In ker v sebi čutim odgovornost do ljudi, do pacientov, mojih kolegov zdravnikov, medicinskih sester, negovalnega osebja, sem se po temeljitem razmisleku in konstruktivnih pogovorih odzvala povabilu, da kandidiram za poslanko na listi SDS. Skozi večletno obdobje poskusov vpeljave sprememb v zdravstvu smo skupaj z nekaterimi kolegi in ekipo poskušali zdravstveni politiki in odločevalcem strokovno dopovedati, kaj in kako lahko naredimo, da bo sistem boljši, prijaznejši in dostopnejši. Naši predlogi so zajemali tako krepitev primarnega nivoja zdravstvenega varstva (ZV), ki pomeni temelj zdravstvenega sistema (ZS) in vstopna vrata v ZS, kot ureditev nujne medicinske pomoči in urgentnih centrov pa tudi vsebino, ki bi se lahko oz. celo morala izvajati na primarnem nivoju ZV, da ne bi bilo treba pacientov napotovati na sekundarni nivo ZV in bi tako bili celostno obravnavani na primarnem nivoju ZV. Opozarjali smo, da je potrebno zmanjšanje preobsežnih administrativnih storitev, ki niso predmet dela zdravnikov niti medicinskih sester, ter predlagali še mnoge druge dobre rešitve. Žal smo bili pri tem večinoma neuspešni, ker nam odločevalci niso želeli prisluhniti. Slovenska demokratska stranka je stabilna stranka, z vsebino in jasnimi cilji ter dobro vizijo tako na področju zdravstva kot tudi na drugih področjih. Je stranka bogatih izkušenj, z odlično ekipo, ki ceni in spoštuje stroko, konstruktiven in asertiven dialog ter gradi na moči argumentov. Program stranke je odličen, krepijo ga vrednote, kot so enakopravnost, povezovalnost, spoštovanje in argumentiran dialog. In ker je vse navedeno tudi meni blizu, sem začutila, da je zdaj pravi čas, da ob vsakodnevnem soočanju s slabimi ukrepi trenutne vlade, ki bolj ali manj uničujejo naš javni zdravstveni sistem, aktivno stopim na to pot. Katere tri najhujše napake Golobove vlade najbolj občutijo pacienti v dolenjski regiji oziroma Beli krajini? Če se osredotočim na področje zdravstva, je zagotovo prva napaka nesprejemljiv odnos do zdravnikov in celotnega zdravstva. Čeprav naj bi trenutna vlada zagovarjala ohranitev in krepitev javnega zdravstva, je jasno, da zadnja štiri leta ni tako, žal je ravno nasprotno. Javno zdravstvo razpada, krepijo se gospodarske družbe ali zasebno zdravstvo s koncesijami, javni zdravstveni zavodi pa se, eni bolj drugi manj uspešno, borimo, ponekod tudi že za obstoj, v vsaj takem obsegu kot je bil nekoč. Druga napaka je nezanimanje za primarni nivo ZV, ki predstavlja temelj zdravstvenega sistema, zato bi moral biti tej funkciji primerno tudi najmočnejši, s široko mrežo izvajalcev in storitev zunajbolnišnične zdravstvene dejavnosti, pa je praktično pri vseh odločevalcih v zdravstvu preslišan in prezrt. Tretja napaka je neurejen plačni sistem. Kljub zatrjevanju trenutne vlade, da je bila plačna reforma na tem področju uspešno izpeljana, žal v resnici ni tako. Še dodatno so se porušila plačna razmerja, še naprej velja uravnilovka, ki je vedno bila in bo nestimulativna, le zneskovni prag je nekoliko dvignjen, pa še to ne pri vseh profilih v zdravstvu. To je še dodatno povzročilo odliv kadra iz zdravstva in socialnovarstvenih ustanov, saj je bilo veliko obljub o dobri reformi, ki naj bi uredila plače in razmere v teh dejavnostih, v katerih delajo ljudje z veliko začetnico (področje zdravstvene nege, negovalci, bolničarji, drugo osebje) in skrbijo za najranljivejše ljudi, ki so odvisni od pomoči praktično 24 ur dnevno. Na koncu so bili ravno ti profili s to t. i. reformo še dodatno razočarani in ponižani. Jih zelo razumem in podpiram. SDS že leta dosledno zagovarja, da je treba v sistem vključiti vse zdravnike z licenco – tudi zasebnike in koncesionarje –, da bi čim prej skrajšali čakalne dobe. Zakaj menite, da je ravno ta pristop edina realna pot do tega, da pacienti ne bodo čakali več mesecev ali celo let na nujne preglede? Tudi sama podpiram to idejo SDS, saj je za pacienta nepomembna organizacijska oblika izvajalca, ki mu nudi pravočasno in kvalitetno oskrbo. Zato je edino sprejemljivo, da vključimo vse zdravnike in zdravstvene ekipe z licenco, ne pa da toleriramo nedopustno dolge čakalne dobe in prepuščamo paciente njihovi iznajdljivosti pri dostopu do pregleda in storitev. Seveda je ob tem treba poudariti, da moramo postaviti jasna pravila delovanja in urediti zakonodajo tako, da bomo vsi izvajalci javnega zdravstva delovali pod enakimi pogoji, pozabiti pa ne smemo tudi na ustrezen nadzor in ukrepanje, če bi bilo to potrebno. Sama sem velika podpornica javnega zdravstvenega sistema, sistema solidarnosti in enakopravnosti, vendar ga trenutna koalicija z nerazumnimi ukrepi ali bolje rečeno prepovedmi sama razgrajuje in s tem, morda celo namerno, samo še bolj krepi zasebno zdravstvo in izvaja t. i. »privatizacijo« v zdravstvu. Zdi se mi, da je zdravstvo v teh zadnjih štirih letih postalo področje ideološkega boja med političnimi strankami; zdravniki smo postali nepriljubljeni, celo osovraženi zaradi tega boja, vendar je treba poudariti, da zdravniki pacientov ne delimo na »leve in desne«, ampak je za nas vsak pacient človek, ki potrebuje zdravstveno pomoč in kvalitetno oskrbo, in jo ne nazadnje tudi plačuje. SDS obljublja ločen plačni steber za zdravstvene delavce, da bi končno nehali izgubljati mlade zdravnike, ki odhajajo v tujino, in da bi medicinske sestre, tehniki in zdravniki dobili plače, ki si jih zaslužijo. Kaj bi moral vsebovati tak steber, da bi resnično zaustavil odliv kadra in povrnil dostojanstvo poklicu? Ločen plačni sistem, ne steber, je nujen. Nagraditi se mora delo, kvaliteto in znanje, kajti le tako bomo lahko razvili stimulativna delovna okolja in (nazaj) privabili dobre kadre, ki jih v našem zdravstvu nujno potrebujemo. Težko namreč primerjamo med seboj nekaj, kar je neprimerljivo, zato je ločen plačni sistem, po vzoru urejenih zdravstvenih sistemov v EU, treba uvesti tudi pri nas. Zagotovo je ob tem pomembno poudariti tudi dostojanstvo in cenjenost zdravnikov, zaposlenih v zdravstveni negi in negovalnega osebja ter vsega preostalega podpornega osebja v zdravstvu. Žal je slednje trenutno na zelo nizki ravni in to zagotovo ni dobro, še posebno ne za mlade, ki se odločajo za to poklicno pot. Kako hitro bi po vaših ocenah lahko pacienti začeli opažati prve opazne rezultate pripravljenih ukrepov – na primer krajše čakalne dobe ali lažji dostop do osebnega zdravnika? Najprej je treba vzpostaviti red in dobro organizacijo, jasna pravila in nadzor nad izvajanjem le-teh ter učinkovito upravljanje in transparentnost toka sredstev, ki se namenjajo za zdravstveni sistem. Ker zagovarjamo javno zdravstvo, je potrebno takoj: izenačiti pogoje delovanja javnih zdravstvenih zavodov (trenutno so omejeni z zakonodajo javnih zavodov) in gospodarskih družb s koncesijo (delujejo po principih oz. pravilih gospodarskih družb), torej narediti JZZ konkurenčne, postaviti jasna pravila delovanja izvajalcev javnega zdravstvenega varstva (torej javnega zdravstva ne glede na organizacijsko obliko) in tudi izvajati ustrezne nadzore vseh izvajalcev, vključiti vse izvajalce, tako zdravnike kot zdravstveno nego, z ustreznimi in veljavnimi licencami, v sistem. Že ob uvedbi navedenega bi bili učinki kmalu vidni. O časovnicah je sicer zelo nehvaležno govoriti, moramo pa si priznati, da če si jasno zastavimo, kaj v zdravstvu res želimo, bomo – če sta seveda volja in (tudi politični) interes – to tudi lahko hitro izpeljali. Prepričana sem, da le tako, da veljajo enaka pravila igre za vse, lahko sistem dobro in učinkovito deluje. Poleg čakalnih dob in plač je eden ključnih problemov slovenskega zdravstva tudi pomanjkanje preventive, dolgotrajne oskrbe in podpore starejšim ter kroničnim bolnikom. Kako bi SDS po vašem mnenju okrepil preventivo in dolgotrajno oskrbo, da bi ljudje dlje ostali zdravi in manj obremenjevali sistem? Preventiva je naložba v prihodnost; imamo dobro razvite programe, ki pa jih res premalo izkoristimo. Tukaj imamo še možnosti. Najprej moramo dobro urediti kurativo, da bomo lahko bolje in več vlagali v preventivo. Geriatrija pa je velik izziv celotne družbe in ne samo v Sloveniji. Gre za najranljivejšo skupino ljudi (poleg otrok in invalidov), ki potrebujejo oskrbo, mnogi 24/7. S sodobno medicino in uspešnim zdravljenjem, boljšim načinom življenja in ustrezno preventivo se marsikatero bolezen da preprečiti oz. odložiti njen začetek v kasnejše obdobje starosti, pozdraviti ali večinoma vsaj zazdraviti, tako da se življenjska doba ljudi podaljšuje. Zato je urejena in kakovostna dolgotrajna oskrba nujna. Ob tem pa je potreben širši družbeni konsenz, saj gre za kompleksno vprašanje, ki zajema tako zdravstveni kot socialni sistem. Zagotovo se ne morem strinjati s trenutnim stanjem na tem področju, ker oskrba na terenu ne deluje kot bi morala, ljudje plačujejo dodaten obvezen prispevek, storitve pa ne dobijo vsi, ki jo potrebujejo, in tudi ne takoj. Tukaj so torej potrebne konkretne spremembe. Sedanji odločevalci, ki sedijo in berejo statistiko v pisarnah, zagotovo ne morejo razumeti realnih potreb ljudi, vemo pa, da je politika tista, ki zagotavlja pogoje za delovanje zdravstvenega sistema, zato mora sodelovati s stroko in se z njo dogovarjati, urejati in iskati najboljše rešitve za vse. Med največjimi frustracijami zdravnikov sta velika administrativna obremenitev in zastarela digitalizacija. Kako bi SDS z vašimi izkušnjami iz prakse uredil digitalizacijo zdravstvenega sistema in zmanjšal birokracijo, da bi zdravniki lahko spet več časa posvečali pacientom in ne papirjem? Administrativnih bremen je preveč, lahko ocenim, da zajemajo vsaj 30 odstotkov vsega dela v ambulanti, namesto da bi ta čas namenili pacientom. Trenutne informacijske rešitve, tj. aplikacije, so neprijazne za uporabnika – namesto da bi z njihovo uporabo prihranili čas, se dogaja ravno nasprotno. To nas zelo ovira, bremeni, mlade zdravnike pa odvrača od ambulantnega dela. Če želimo ta del modernizirati, bi morali urediti enoten informacijski sistem za vse zdravstvene izvajalce v Sloveniji, aplikacije bi morale biti uporabniku prijazne in prirejene namenu (npr. minimalno število klikov). V razvoju je tudi tehnologija umetne inteligence, ki nam lahko pri tem zelo pomaga, seveda pa ne more nadomestiti človeškega stika in odnosa zdravnik – pacient, ki je nujen za uspešno zdravljenje. Verjamem, da se bomo lotili tudi področja digitalizacije. V vaši regiji že leta trpite zaradi dotrajanih prostorov v zdravstvenih domovih in bolnišnicah. Kako bi SDS – in vi kot poslanka iz te regije – pospešil obnovo in gradnjo sodobne zdravstvene infrastrukture, da bi zdravniki in pacienti končno dobili pogoje, ki sodijo v 21. stoletje? Trpimo ravno ne, so pa postopki na področju investicij večinoma res dolgotrajni, predvsem v javnih zavodih, ker so podrejeni veljavni zakonodaji. Dvanajst let sem direktorica Zdravstvenega doma Novo mesto, zadnji dve leti v. d. direktorice, pred tem pa sem bila en mandat strokovna vodja – lahko povem, da smo ves ta čas skrbeli za redno vzdrževanje našega zavoda, redno smo ga prenavljali, širili, trenutno smo v fazi priprave potrebnih dokumentov za prizidek k ZD NM. Po načrtu in potrditvi le-tega s strani pristojnih organov smo redno nabavljali novo, sodobno opremo za kvalitetno delo naših zaposlenih, skrbeli smo za kontinuirano izobraževanje, skratka, vlagali smo v sistem, kolikor smo v danih pogojih le lahko. Seveda pa si želimo, da bi vsi ti postopki potekali hitreje, z manj birokratskimi ovirami in da bi imeli na voljo ukrepe, ki bi reševanje teh ovir pospešili; trenutno je namreč situacija taka, da preden urediš samo vso potrebno dokumentacijo, se obrne nekaj let, v tem času pa se naše potrebe lahko že bistveno spremenijo (novi programi, nove tehnologije, več kadra). Tako da je najprej treba urediti in skrajšati birokratske postopke, da bomo lahko sproti in brez nepotrebnih zamud sledili potrebam tako naših uporabnikov kot zaposlenih. Kot zdravnica ste se vedno zavzemali za življenje in dostojanstvo pacienta – tudi zato ste proti evtanaziji. Kako vidite vlogo SDS pri ohranjanju etičnih standardov v zdravstvu in zakaj menite, da je ravno ta stranka tista, ki bo zaščitila vrednote, ki so vam osebno in strokovno najpomembnejše? Res je, kot zdravnica in tudi osebno zagovarjam kakovostno življenje ter dostojanstvo vsakega človeka. V času referenduma o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja sem to tudi javno in argumentirano povedala. Prepričana sem, da kot družba nismo ali pa še nismo dovolj zreli za debate o tako težki temi, kot je ta, sploh pa ni bil in še vedno tudi ni primeren čas, saj moramo pred jasnimi odgovori na to vprašanje nujno urediti pot, po kateri lahko sploh pridemo do ustreznih odgovorov. To pa pomeni urejen zdravstveni sistem – ki v ospredje postavlja pacienta, torej človeka, ki potrebuje pravočasno in kvalitetno zdravstveno oskrbo –, dobro delujočo paliativno oskrbo z dovolj pokrito mrežo izvajalcev, urejeno dolgotrajno oskrbo, da je ta na voljo za ljudi, ki jo in ko jo potrebujejo, šele nato pa lahko po korakih gradimo naprej. Pogovori o tej temi so tako za laike kot tudi za zdravnike, medicinske sestre in drug zdravstveni kader zelo naporni, težki in boleči, zato je potreben širši družbeni konsenz z izmenjavo argumentiranih stališč, predvsem pa naj bo način izmenjave mnenj nevsiljiv, neagresiven in spoštljiv. To je edina prava pot za reševanje in usklajevanje različnih pogledov o tej tematiki.