Dr. Vasko Simoniti v intervjuju za Demokracijo: »Kučan seveda ni bil nikoli demokrat. Golob pa je zgolj posnemovalec, ki o teh stvareh nikoli ni bil zmožen lastnega premisleka.«

2026-03-20 - 07:03

Piše: Metod Berlec V času tretje vlade Janeza Janše je dr. Vasko Simoniti kot minister za kulturo vodil enega najzahtevnejših resorjev, ki je bil že tedaj pod močnim pritiskom leve politične in interesne sfere. Danes, ko vodi Odbor za kulturo pri Strokovnem svetu SDS, ostaja eden najboljših poznavalcev kulturne politike in njenih ideoloških zlorab. V času Golobove vlade je prav področje kulture postalo eno najbolj politiziranih, od kadrovskih čistk do poskusov preoblikovanja kulturnega sistema v smeri aktivistične ideologije. Dr. Simoniti, v Velenju je lani decembra prišlo do obglavljenja Titovega spomenika. Kako kot zgodovinar in politik razumete ta dogodek – kot izraz protesta, kot simbolni upor ali kaj drugega? Spomeniki imajo s svojo simbolno govorico, pa naj gre za realistična ali abstraktna spomeniška obeležja, veliko pomensko vrednost. In Titov kip s svojim političnim sporočilom nima nič skupnega s svobodno demokracijo in samostojno Slovenijo. Tito je bil diktator. Zato je bilo dejanje Mira Pačnika, ki je kipu odrezal glavo, po eni strani izraz upora proti diktatorskim režimom nasploh, po drugi strani pa izraz protesta proti pri nas izrazito prisotni miselnosti, da je totalitarni režim še vedno povsem sprejemljiva oblika politične ureditve. Žal se je slednje tudi potrdilo. Občudovalci nekdanjega režima, ki je temeljil na nasilju, ubijanju, sovraštvu in seveda omejevanju svobode, so »v sekundi« glavo vrnili na trup kipa. In totalitarno zlo spet bdi nad mestom Velenjem. Tudi v Ljubljani z javnimi spomeniki ni nič bolje? Res je. Tudi v Ljubljani, glavnem mestu države, gredo vsa prizadevanja zagovornikov totalitarizma dejansko v smeri, da se tudi tu na simbolni ravni ohrani staro in hkrati čim bolj zmanjša pomen nove demokratične politične ureditve – svobodne demokracije. Ker samostojnosti države sicer ne morejo zanikati, pa vsa nova z njo povezana spomeniška obeležja postavljajo v javnem prostoru tako, da bi bila čim manj vidna in da bi hkrati s tem čim bolj ponižali in omalovaževali slovensko samostojnost in sam demokratični ustroj države. Kot na primer? Na primer spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam so postavili v obliki dveh velikih brezčutnih cementnih sten povsem v zakotje Kongresnega trga, spomenik osamosvojitvi pa naj bi, kot so objavili pred nekaj dnevi, postavili v obliki talne obloge na Trgu Republike, kjer se bosta še naprej nad to talno oblogo, to je potacano samostojnostjo, dominantno bohotila v vsej razsežnosti spomenik revolucije in spomenik revolucionarju Edvardu Kardelju. Táko ohranjanje starih in postavljanje novih spomenikov smatram za norčevanje iz slovenske države in hkrati za zlovešče napovedovanje vračanja nedemokratičnega režima. Kot zgodovinar menim, da je treba spomenike revolucije in revolucionarjev pospraviti v muzeje, kot politik pa, da se je treba odločno upreti poskusom vračanja nedemokratičnega režima. Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije! Tednik Demokracija – pravica vedeti več!